V torek, 3. 3. ob 19 uri, vas vabimo na otvoritev razstave slikarja Gregorja Pratnekerja v galeriji DLUM na Židovski 10 v Mariboru.
Pot navznoter
Ustvarjalni utrip je vselej povezan z avtorjevo življenjsko ubranostjo in kontemplativnim pristopom. V zadnjem obdobju se Gregor Pratneker posveča krajinam, predvsem gozdovom, ki jih lahko slika v ateljeju ali en-plain-air, torej neposredno po naravi (na slikarski koloniji v Palermu na Siciliji je prejel celo nagrado za posebno slikarsko tehniko slikanja po naravi). Čeprav se navdihuje tudi na dolgih sprehodih po Pohorju, njegove slike ne temeljijo na vnaprej trdno določenih konceptualnih okvirjih. In četudi ve, kaj bo slikal, se raje prepušča nastajanju, kjer je vse bolj podvrženo odzivanju. Pri ustvarjanju mu je zelo pomembno stanje trenutnega občutenja, kajti razum selekcionira in v končni obliki tudi kastrira naše sposobnosti celovitega dojemanja. Impresivna slika zelene vode in dreves, z drobno podobo v belo oblečene ženske v čolnu (Na čolnu), kaže na izpostavljenost avtorjeve osrednje intence, predvsem na vrnitev sposobnosti čudenja nad magičnostjo bivanja. Za mnoge izmed Pratnekerjevih slik velja, da so njegov intimni dialog s samim sabo. Zanimajo ga meja in sobivanje različnih svetov, ravní bivanja in pristop k slikanju, ki je zanj intimno odslikavanje motiva in svojevrstna pot navznoter. Njegovo ustvarjanje je tesno povezano z odkrivanjem notranjih impulzov in z iskanjem ravnovesja. Zato dvojni pogled – impresivni in stvarni – na nekatere dosedanje podobe iz gozda ne preseneča. Na podobi V zasneženem gozdu so smučarji sicer v daljavi, a hkrati v dominantnem pogledu pred gledalcem. Podoba Zore v gozdu je s hladno vijoličasto osončenim jutranjim trenutkom na prvi pogled romantična, a pohodnik z nahrbtnikom, ki se oddaljuje od gledalca, deluje docela stvarno. Neromantičen je tudi sicer rahlo zasnežen Zimski gozd s hoté pretirano poudarjenimi sencami. V skoraj nadrealističnem posnetku drevesnih debel in senc na podobi Popolnoma nov pomladni dan je nekje v daljavi odhajajoči sprehajalec, ki vzbuja občutja osamljenosti,celo nelagodja. In še nenavadna, a domišljena podoba Par, ki na prvi pogled pritegne z umirjeno kompozicijo in megličasto zabrisanostjo modrine tal in neba, preseneti pa z dežnikom zaščiten par na sredini kompozicije. Podobnost z realističnim motivom je na teh slikah ohranjena, simbolni figuralni portreti so izslikani oddaljeno, zabrisano in nejasno, vendar vsako podobo slikar z nežnimi, prosojnimi barvami in s povzemajočimi potezami čopiča poveže v harmonično celoto. To mu lahko uspeva le z uporabo zgoščene likovne govorice. S sugestivnimi motivi se odmika od razumske in pomenske interpretacije ter slika lasten domišljijski svet, ki ponuja neomejene možnosti branja. Četudi so detajlno naslikani motivi (deloma) prevzeti iz dejanskosti, so v kombinaciji z nedefiniranimi silhuetami vendarle odraz slikarjevega fantazijskega sveta.
Slikanje cikla podob Skozi gozd je proces, sobivanje in preplet krajinskega motiva in figurativnega. V osrčju narave, v samotni gozdni tišini človek lažje prisluhne samemu sebi in se tistemu, kar počne, tudi zares posveti. Prav ta posvečenost je ključna za ustvarjanje Gregorja Pratnekerja. Gre za osebne uvide, za vizije, ki se uresničujejo v podobah narave, v gostih barvnih nanosih, v sugestivnih oblikah (večinoma) odhajajočih figur, ki se kot skrivnostni simboli pojavljajo na platnih, ali v statičnih pozah teles različnih gozdnih živali, ki domujejo v gozdu. Po formalni obliki je njegov tokratni cikel raznolik, po vsebinski plati pa iskren in avtentičen. Ustvarja nove svetove, ki so na meji med realnim in izmišljenim. Njegove podobe se kažejo kot delčki, ki bodisi spominjajo ali spodmikajo znano in udobno. Tovrstne podobe in prizori vnašajo nov pogled in vsaka zase kaže drugačno zamisel. Notranji glasovi zazvenijo, ko se umaknemo zunanjemu hrupu. Ko se Pratnekerju uspe v gozdu izklopiti od šumov zunanjega sveta in prisluhniti lastnemu ritmu, gozdnim pokrajinam v mislih vdahne občutje brezčasja in brezprostorja. Svetloba jutra, to je eterična podoba, ki pulzira, se pojavlja in spet izgine. Zastrta, zasnežena, nejasna mreža ima niz simboličnih pomenov in podpomenov, njena belina predstavlja ponotranjen pogled, iz katere se vedno pojavi nekaj novega, drugačnega, kontrastnega. Podobo gozdne pokrajine (Zasnežen gozd) slikar intuitivno posuje z meglicami, lebdenjem snežink in s kopreno skoraj prosojnih barv, ki sliko razostrijo, napravijo motno, po drugi strani pa ga vizualno vznemirja živa igra svetlobe in raztezajočih se žarkov, ki prodirajo skozi drevesa in se prebijajo v ospredje ožarjene podobe (Sprehod). Avtorjev stik z naravo skozi leta ustvarjanja ni zamrl, nasprotno, celo stopnjeval se je in poglabljal v več smereh. V posebni obliki se je podoba gozda transformirala v svojevrstno slikarsko postavitev v sozvenenju s figuro. Človeško in živalsko. Pomembno različico je Pratneker likovno uresničil z upodabljanjem živali sredi gozda. Izbiral je bližnje poglede na gosto združbo dreves in se osredotočal na samosvoje izseke, povezane z večinoma močno poudarjenimi detajli gozdne narave, da je lahko razvil igro poudarjenih struktur. Izbrano tematiko je sistematično izčistil tako, da je vanjodominantno postavil nič kaj sramežljive podobe sove, jelena in losa. Nekatere celo v monumentalni velikosti zasnovane podobe gozda so postale simbol slikarjevega pristnega stika z naravo.
Vsebinski poudarki so pomembnejši od ekspanzivne, s sodobnim medijskim trenutkom uglašene likovne interpretacije, zato Pratneker sam praviloma posega po tradicionalnih načinih likovnega izražanja. Podob in prizorov ne jemlje z interneta. Zanimajo ga vsebine, ki se kažejo kot kolektivne usedline nezavednega in tematizirajo slikarjev odnos do zunanjega sveta. Avtor v zamisli potuje skozi proces spreminjanja oblik, elementov, dogajanj. Odziva se tudi na aktualno dogajanje v svetu: na okoljsko, tudi migracijsko problematiko. A zelo prefinjeno, simbolično, ne agitatorsko. V slikarstvu so subtilne vibracije, ki jih naše telo nezavedno zaznava. Tudi v stiku z barvo je – podobno kot vedno v zgodovini – še vedno nekaj posvečenega, obrednega. Nanos barve je predvsem pri zamegljenih, zasneženih in z megličasto belino zastrtih motivih praviloma rahel. Zajete so temeljne oblike motiva, svetloba se preliva skozi drobne kapljičaste barvne nanose, oblike telesa pa so ponazorjene s koprenastim skupkom tanko nanesenih barv. Tudi strukturi podobe namenja slikar vso svojo pozornost. Posebej skrbno jih neguje v témah, ki so posvečene gozdu, slikovitemu svetu dreves, svetu, skozi katerega se na nenavaden način pretaka svetloba. Njeni magični moči do kraja zaupa in jo v svojih podobah z barvo neguje kot največjo dragocenost. Zadnjih nekaj let se (skozi priprta vrata) vračajo klasične vizualne pripovednosti in figuralika. Vsaka nova podoba je za slikarja še ena priložnost, kako misliti slikarstvo s sredstvi slikarstva samega. Dela Gregorja Pratnekerja bi na splošno uvrstili med figuralno krajinsko slikarstvo z izhodiščem v romantični tradiciji in izkušnjami impresionistov, fauvistov in ekspresionistov. Tej tradiciji na svojih slikah svojevrstno sledi tudi Pratneker, hkrati pa potencira lastno sugestivnost slikovnega reda. Zanimivo je, da postaja njihova vizualna struktura z vsako novo sliko bolj subtilna. In več kot ustvari slik, vse več je v njih izhodišč za nove kompozicijske in barvne rešitve. Svoje slikarske podobe gradi z izjemno subtilnostjo in doživeto izpovednostjo. Kljub temu da sprva vzbujajo občutke romantičnosti in lahkotnosti, gledalca vnovičen pogled prepriča o likovni usklajenosti in harmoničnosti ter vsebinskem globljem pomenu in izpovedni moči.
Tatjana Pregl Kobe
